SRE 16/8/17

Doma sva. Na poti domov z dopusta sem nekajkrat izjavil, da obupujem nad ljudmi in da se sprašujem, ali bom do penzije zdržal v socialnem delu. Moj stavek, da je narod smotani, je zdaj že legendaren, vsakodnevno pa dobiva potrditve. Kot danes, da stoji Romun na črpalki, natanka avto in si pred plačilom goriva, medtem seveda ko njegov avto stoji na mestu za dolivanje goriva in zaseda mesto naslednjemu v vrsti čakajočemu, privošči kavo. Madžar za njim mu hupa in Romun se odzove ter premakne avto. Vse to spremljava v drugi vrsti med čakanjem za avtom, ki polni svoj avto s plinom, in zmajujem z glavo, ko gledam flegmatičnega Romuna, da ni pomislil na vrsto za seboj. A brž za tem ugotovim, da je isti brezbrižneš tudi tip, ki je avto polnil s plinom. Tipson se je na poti do blagajne sprehodil lagodno in si mimogrede v miru ogledal petrolovo ponudbo razstavljeno zunaj. Potrpljenje me je minilo in sem zavil v drugo vrsto. V spremenjeni vrsti sem prišel hitreje na vrsto za dolovanje goriva, kot pa se je moj tipson vrnil do svojega avta, ki je zasedal mesto na črpalki. Še več - avto sem uspel natankati in na blagajni vidim, ta ta drekač pije kavo, namesto da bi avto premaknil na parkirišče, da bi v tem času lahko kdo drug dolil gorivo. Potem pa prideva v Loving Hut v Maribor, kjer me jemanje naročila in postrežba vsakič znova negativno presenetita, pa čeprav sem njihovih kiksov vajen in mižim na eno oko samo zato, ker je hrana tam tako dobra. Tokrat bi me, če ne bi bil pozoren, zaradi napačno vzetega naročila oškodovali za 7 eur, pa še prepirali so se z mano, ko sem podal ugovor nad izstavljen račun (trije uslužbenci za pultom proti enemu gostu), da se motim. Imel sem prav, pa se niso niti opravičili, njihove reakcije pa da sploh ne bom komentiral. Morda kdaj drugič, ko me bes malo mine. Aja, na sliki tank, ki sva ga srečala na poti domov (v Pivki).

Komentarji